|
|
Evropsko prvenstvo v gorskem teku na Veliki planini | |
|
KAMNIK 08 07 |
Kamniški Klub gorskih tekačev Papež je 8. julija 2017 na Veliki planini izvrstno pripravil 16. Evropsko prvenstvo v gorskem teku, sicer pa 23. prvenstvo stare celine, ki ga pripravljajo od leta 1995 (leta 2002 so v imenu Trophy zamenjali s Championships). Na cilju so našteli 222 tekmovalcev, s sedmimi medaljami je bila najuspešnejša Italija, nihče od slovenskih tekmovalcev se na seznamih izidov ni uvrstil v prvo četrtino. Pravljično okolje Velike planine in sončno vreme, za tekmovalce sicer že prevroče, in prizadevni organizatorji, za katerimi je (leta 2010) že tudi svetovno prvenstvo, so sestavili okvir čudovite gorskotekaške zgodbe iz slovenskih gora. Dogodek je pritegnil številne gledalce in navijače, na krilih njihove podpore so gorski tekači sejali dvom v fizikalne zakone. Med njimi je bil tudi najviše, na 21. mesto uvrščeni Slovenec Miran Cvet - Highlander, fenomenalni 49-letni tekmovalec iz Hrastnika, nesojeni kolesarski profesionalec. Navijači so mu vlivali dodatne moči, tako da se je na finalnem vzponu enakopravno kosal s šestkratnim evropskim prvakom, 18 let mlajšim Turkom Ahmetom Arslanom. Si znamo predstavljati, kakšnih dosežkov bi bil pred dvema desetletjema sposoben Miran, če bi se že takrat namesto za kolo odločil za gorski tek? V moški konkurenci zmaga Italijana francoskih korenin (dolina Aosta) niti ni kakšno posebno presenečenje, navsezadnje mora znana imena na vrhu vsake toliko zamenjati kakšno novejše. Xavier je že bil svetovni prvak z italijansko ekipo, sicer pa ima doma medaljo svetovnega mladinskega prvaka. V pogovoru za Ljudstvo tekačev je bil na Veliki planini zelo zgovoren, pogledate si ga lahko na našem videu (kjer bosta našli tudi žensko legendo svetovnega gorskega teka Andreo Mayr in izjave vseh naših tekmovalcev v članski konkurenci). Luis Saraiva je bil z drugim mestom najdragocenejši član portugalske ekipe, ki je s točko prednosti pred Švico domov odnesla bron. Italijani so po dveh desetletjih (z enakim številom točk!) zaradi Francozov izgubili primat med moškimi članskimi ekipami, a uspešno izpeljali pomladitev reprezentance (predvsem odsotnost Martina in Bernarda Dematteisa). Andrea, šestkratna svetovna in štirikratna evropska prvakinja, je veljala za glavno favoritinjo in novinarji smo že imeli pripravljene iztočnice za pogovor z njo o petem naslovu, a je na cilj prispela »šele« tretja. To, kar bi bilo za vse druge razlog za veliko veselje, jo je spravilo v slabo voljo. Za LT je skozi stisnjene zobe povedala, da danes ni bil njen dan in da ne ve zakaj, potem pa se izmuznila nadaljnjim vprašanjem. A 38-letna najhitrejša avstrijska zdravnica še ni rekla zadnje besede. Gremo stavit, da bo prihodnje leto, ko bo na svetovnem prvenstvu spet na vrsti njej tako ljuba disciplina gor, spet v polni formi in gladiatorsko pripravljena osvojiti rekordni sedmi naslov? Slovenski tekači so se trudili, od sebe so dali vse, kar je bilo objektivno lahko pričakovati, za kar jim veljajo čestitke in zahvala, nekateri še več. A to je bilo premalo, za pozitivno oceno tekmovalnih dosežkov, ki bi si jo želeli ob odlični organizacijski, bi morali biti izpolnjeni drugi pogoji, ti pa so izven moči samih tekačev. Slovenija ni bila sposobna na start postaviti niti ene mladinke, sicer pa niti en naš tekmovalec ni zabeležil uvrstitve v prvo četrtino. Stroka tekmovalno uspešnost ocenjuje z orodji, kot so uvrstitve s posamezne dele seznamov uvrstitev (prva četrtina, prva tretjina, prva polovica – oziroma druga, tretja ...), časovni zaostanki ipd. Omejimo se na kriterij četrtin in poglejmo, kako so se Slovenci izkazali na zadnjih petih evropskih prvenstvih. Leta 2013 so v Bolgariji zabeležili štiri uvrstitve v prve četrtine, Mateja Kosovelj in Lea Širok sta osvojili bronasti medalji. Leta 2014 so bile v Franciji takšne uvrstitve tri, Mateja je domov prinesla srebrno medaljo. Leta 2015 je na Portugalskem Slovenija beležila eno uvrstitev v prvo četrtino (Lucija Krkoč je bila peta), leta 2016 iz Italije ni bilo novice o uvrstitvi v prvo četrtino, letos pa se je ta zgodba ponovila. Do vključno leta 2014 je v ekipi bil trener Edvin Kosovelj, odtlej pa ga ni bilo zraven. Naključje? Morda je ta letnica uporabna kot oznaka konca nekega obdobja, prisotnosti Kosoveljev (ob očetu Edvinu še sina Mitja in hčerke Mateje) in Lucije Krkoč, zlatih prinašalcev velikih medalj v gorskem teku zadnjega poldrugega desetletja. Letos se njihova odsotnost kaže tudi v gorskem maratonu, v katerem so še lani (ob deležu še drugih članic ženske članske ekipe) na svetovnem prvenstvu v Podbrdu naši državi zagotovili tri medalje. Ta pregled nam razkrije padajoči trend uspešnosti Slovencev, tako da nam tačas ostajajo samo še briljantni organizacijski dosežki. A ti izgubijo lesk ob tekmovalnih neuspehih. Na Veliki planini je medalje pomagala deliti gostja iz Romunije Gabriela Szabo, olimpijska zmagovalka na stadionskih 5000 metrih (ima še dve olimpijski medalji, tri svetovne naslove itd.). Mimogrede, Gabriela je medalje izročila dvema sonarodnjakoma, zmagovalcu med mladinci Gabrielu in tretji med mladinkami Gabrieli. Ime torej le ni tako nepomembno ... Gabriela je bila torej zelo spoštovana gostja, kar nas lahko samo veseli. A človek se vpraša, kje so bili slovenski šampioni? V tej panogi, morda celo najbogatejši z medaljami na tekmovanjih najvišjega ranga (žal pa gorski tek ni olimpijska disciplina) v slovenski atletiki, jih imamo kar nekaj. Organizatorji jih na Veliko planino niso povabili ... Ni znano, na kaj se opira ocena tokratnega vodje reprezentance dr. Petra Lamovca, vrstnika Mitje Kosovelja, tačas sicer poškodovanega vrhunskega gorskega tekača. Peter meni, da je Slovenija na Veliki planini zabeležila »odlične uvrstitve«. Govorimo o istem tekmovanju? Spomnimo se izjave predsednika gorskotekaškega združenja pri Atletski zvezi Slovenije Toma Šarfa za Primorske novice tik pred prvenstvom. Povedal je, da je v teku zamenjava generacij, glede možnosti naših tekmovalcev pa je napovedal, da se v vseh kategorijah lahko uvrstijo v prve četrtine. O tem, kako je bilo s prvimi četrtinami, smo si že na jasnem, glede menjavanja generacij pa moramo zapisati, da se je prvemu človeku slovenskega gorskega teka posrečila prvovrstna šala. Trije šampioni – če naj bi bili oni v odhajanju - imajo v dokumentih zapisane naslednje letnice rojstva: Mitja Kosovelj 1984, Mateja Kosovelj in Lucija Krkoč 1988. Osmerica reprezentantov z Velike planine je bila rojena: Miran Cvet leta 1968 (najstarejši član na prvenstvu), Gašper Bregar 1990, Rok Bratina 1994, Luka Kovačič 1995; Klementina Lemut 1981, Mojca Koligar 1982, Mihaela Tušar 1966 (najstarejša udeleženka prvenstva), Maja Peperko 1986. Italijani nimajo pojma, kako se menjuje generacije, naj pogledajo, kako to delajo Slovenci! Še enkrat moramo poudariti, da se ne šalimo z dosežki in trudom naših tekmovalcev. Miran in Mihaela sta prava tekaška genialca, globok poklon, Klementini in Mojci (obe novinki v reprezentanci, poleg tega pa še s skromnim stažem gorskih tekačic) sta uspela dosežka življenja, Rok je sicer zaostal za svojimi in pričakovanji navijačev, a se je boril do zadnjih atomov, najmlajši Luka pa s presenetljivo zrelostjo in skromnostjo ugotavlja, da je zgolj rekreativec - in nabira izkušnje. Maja pa je prav tako rekreativka, z morda najmanj treningi med vsemi osmimi. Treh od štirih članskih reprezentantov sploh ne bi imeli, če jih ne bi »naredilo« kolo. Miran, Rok in Luka so mišice in glavo za vzpone pridelali na kolesu. Z najboljšimi športniki se ne sme delati tako, kot je praksa zadnjih let v Sloveniji. Niti do Mitje Kosovelja, edinega z urejenim statusom (državni uslužbenec), diamantno konico slovenske atletike, atletska zveza nima pravega odnosa. Njegovega mnenje in predlogov ne upoštevajo in ne cenijo, zato Mitja snema jermen in se že pri 32 letih poslavlja od resnih tekmovanj. Za Matejo Kosovelj in Lucijo Kosovelj se atletski funkcionarji nikoli niso trudili urediti njun status, svoje poškodbe in druge težave sta vedno morali reševati sami. Gorskotekaški šefi so ju sem ter tja poklicali in vprašali, ali bi kaj nastopali za reprezentanco, se potem hvalili z njunimi medaljami, to pa je bilo tudi bolj ali manj vse. Zato zdaj, pravzaprav že nekaj časa, obe tečeta le še rekreativno, pri 29 letih na njiju »menjujejo generacijo« (moramo ponoviti, koliko je stara Andrea Mayr?) in pokopavajo njun talent. In vsi štirje, s trenerjem Edvinom Kosoveljem, za katerega se ne najde niti polovične trenerske zaposlitve, na čelu nemočno spremljajo somrak vrhunskega gorskega teka v Sloveniji. Z njimi pa tudi drugi talenti, za katere se zveza ne zmeni in zanje ne poskrbi, jim ne prisluhne in jih ne motivira. Na Veliki planini so pred glavnimi teki izpeljali tudi odprti tek, na katerem sta zmagala Timotej Bečan in Jasmina Jelovšek. Pravljica v planinah se je končala manj prijetno, kot bi bilo pričakovati. Ob vračanju s hriba je zmanjkalo elektrike in naprave muzejske vrednosti so obstale. Dolgo čakanje v vrsti za gondolo ni blagodejno delovalo na goste iz 26 držav. Če si je kateri od »prijateljev« Dušana Papeža nalašč izbral ta dan za škodoželjnost, mu je treba priznati, da je zadel pravi dan in trenutek. Ko se je nad Kamnikom odvijal verjetno največji atletski dogodek leta v Sloveniji ...
Izidi:Moški:
21. Miran Cvet (1:08:22), 30. Gašper Bregar (1:10:22), 41. Rok Bratina (1:12:33), 46. Luka Kovačič (1:14:05) Ženske:
41. Klementina Lemut (1:02:00), 46. Mojca Koligar (1:02:56), 51. Mihaela Tušar (1:05:31), 55. Maja Peperko (1:08:01) Mladinci:
41. Tine Habjan (58:36), 42. Nejc Uršič (58:50), 44. Tine Hren (59:46), 48. Rok Sušnik (1:02:04) Mladinke:
Ekipno: Velika Britanija 22, Romunija 23, Turčija 25 Vsi izidi so na povezavi.
Fotogalerija 1 je na povezavi. Fotogalerija 2 je na povezavi. Fotogalerija 3 je na povezavi. Fotogalerija 4 je na povezavi. Video je na povezavi.
VJ |
|
|
|
