Štafeta LT Bovec-Koper tretjič

PRIMORSKA

01 04
 2017

Ljudstvo tekačev in Tekaško društvo Bovec sta na prvoaprilski dan tretjič izpeljala štafetni tek med Bovcem in Koprom. Po Bovec maratonu in pred Intesa Sanpaolo Bank 4. Istrskem maratonu je 45 tekačev v enem dnevu preteklo Primorsko od severa do juga in vpisalo 157 kilometrov čudovite poti v nadvse prijetnem spomladanskem dnevu.

Ni bila prvoaprilska, čeprav so nekateri spraševali, ali gre za potegavščino. In potem, med tekom, brez prvoaprilske šale ni šlo (beri dalje). Razpotegnjenost Primorske od severa proti jugu in lokacija dveh od treh primorskih maratonov sta dobri izhodišči za tekaško sprehajanje, ki se začne in konča v trdi temi. Start ob 5. uri v središču Bovca je označilo šest stopinj Celzija, med dnevom je termometer kazal krepko prek dvajsetih, ob prihodu v Koper pa seveda tekači niso niti zdaleč bili deležni kakšnega mraza, obmorska lega je zagotovila prav prijetno atmosfero.

V Bovcu si je sedem tekačev iz TD Bovec naložilo obilen tovor dobre volje in pozitivne energije, ki so jo pridelali z Bovec maratonom, in se po progi »buškega« maratona napotilo proti Kobaridu. Še prej pa je predsednik društva Vasja Vitez za video LT proti jugu poslal dobre želje za istrski maraton. Prva okrepčevalnica, zanje sta skrbela Igor Reščič in Venčeslav Japelj, jih je še vedno v mraku pričakala po dobrih desetih kilometrih v Srpenici, ko se je na vrhovih gora že napovedoval dan. Po tem, ko so odhiteli naprej, se je podporna enota prestavila nazaj v Bovec in se v tamkajšnji pekarni oskrbela s še vročimi žemljami. Pršut in sir sta se stisnila vanje, tako da so najbolj lačni tekači na cilju pri Napoleonovem mostu v Kobaridu, ko se je naredil dan, že lahko nadomestili izpad zgodnjega zajtrka (le kdo bi zajtrkoval ob štirih?!).

Druga izmena TD Bovec, za odsek proti Tolminu, je bila še za enega tekača močnejša. In lepša, če si dovolimo takšno opazko. Po zaslugi živahnih deklet, seveda. Kdor še ni tekel ob Soči na tako zgodnjo uro, ne more vedeti, kako navdihujoč je sproščen tek v prebujajoči se naravi in odlični družbi. Ko je skupino pri Pršetu, na pragu Tolmina, pričakal Simon Rusjan, je nekdo (najbrž zato, ker je Simon Istran) omenil refošk. In kot po magiji se je pri roki znašla steklenica refoška, da so z njim pokrili dno kozarcev – samo dno, ker je bila ura vendarle še prezgodnja za kaj drugega.

Bovčani so svoje opravili z odliko, Simon pa je sprejel štafetno palico in jo ponesel do Kanala, natanko po časovnem načrtu oziroma s še nekaj minutami rezerve. Palico je prevzel karizmatični vodja Počasnih, a drznih iz Nove Gorice, ob Bovčanih najštevilnejše tekaške skupine že tudi na prvih dveh štafetah. Dobra volja je najbolja, je odmevala Kekčeva pesem pod solkanskim mostom, ko se je izteklo 19 kilometrov poti Renatove skupine. Maša si je sicer prav na koncu zvila gleženj in so ji pomagali prehoditi nekaj deset metrov do cilja, drugih težav pa niti na tem odseku ni bilo. Renato je na začetku poti koordinatorja štafete (podpisani VJ) obvestil, da na delu poti potekajo dela in da se bodo morali preusmeriti po glavni cesti. Problem. Razpredanje, kako je v takšnem primeru bolje teči, ali v koloni drug za drugim ali s spremstvom dveh vozil, spredaj in zadaj, z utripajočimi lučmi, niti ni trajalo predolgo, saj se je 13 tekačev že napotilo iz Kanala proti Solkanu. Potem pa tistih del na cesti ni in ni bilo. VJ je Renata vprašal, kje je zapora, in dobil odgovor: prvi april. Seveda so za potegavščino vedeli vsi, samo šef ne ... Tako, da se ne bo pozabilo, kakšen je bil tek na prvoaprilski dan!

V Solkanu, kjer se je iztekel posoški del poti, je bila vrsta na šefici DLT Filipides Jani Kotar Ilijaš, njeni slabši polovici Tomiju in Valterju Hvali, da premerijo goriški konec in se približajo Krasu. Kot bi mignil so bili v Biljah, visok tempo je držal tudi Valter, ki je tja poprej pripeljal avto in odtekel do Solkana. Dvojna norma.
V Biljah so se tekači ustavili pri Valdi Dornik, kjer jih je dočakala pogrnjena miza. Valda je odlična gostiteljica. Poskrbela je za lakoto in žejo, potem pa mini kolono, v kateri sta bila še Jožef Tomažič in Tine Valič, popeljala v klanec pod Trsteljem. Petkilometrski vzpon na kraško planoto, najtežji del celotne trase, so odtekli kot da bi jim gorelo za petami in se kmalu znašli na gostoljubnem dvorišču domačije Kosoveljevih v Zagrajcu. Zbiralca velikih medalj gorskega teka, oče Edvin in sin Mitja, sta ponudila pršut in teran lastne pridelave, hitenje Valdine trojice in presežek minut pa so pretopili v malo daljši postanek v prijetni kraški senci. Novice: Mitja in Mojca Kermavnar v juniju pričakujeta naraščaj, Mitja ureja domovanje mlade družinice, sicer pa bo njegov letošnji glavni nastop udeležba na SP v gorskem maratonu.

Pridružila se je skupina petih Kraških tekačev, nato pa so jo za Rajkom Grčo potegnili proti Dutovljam. Na poti so srečali mladega Francoza, ki je peš na poti okrog sveta, kot je povedal. Spremlja ga pasji prijatelj, tudi on otovorjen s tistim, kar med potjo potrebuje štirinožec. Od ponujenega okrepčila je mladenič vzel samo jabolko in prosil za polnjenje čutare z vodo. Srečno pot, ta bo še zelo dolga!

Med Dutovljami in Sežano je samo osem kilometrov, to je najkrajši od odsekov štafetne trase. In ko se po njem zapodi Stojan Rodica, se pot zdi še krajša. Spremljevalno vozilo se ni smelo obirati in naslednja ekipa ni uspela niti spiti kave, ko je bil Stojan že na mestu starta MKM. Igorja Reščiča je zamenjal Edi Sorgo, in ker ni bilo kakšnega posebnega dela, vse je teklo kot po maslu, si je Edi lahko privoščil kar 50 kilometrov teka. Spremljal je Kraške tekače, v Dutovljah naredil pavzo, potem pa odtekel še vso pot od Sežane do Kopra.

V Sežani je palico prevzel Mirjan Valečič. Z Edijem sta jo ubrala po bližnjici prek meje do Bazovice in se spustila do Boljunca, kjer se je stemnilo. Mirjan je po opravljenem »delu« predlagal, da bi se nosilci štafete ob primerni priložnosti zbrali pri njem v Beki, si privoščili krajši tek in si ogledali tamkajšnje naravne lepote.

Dan je ugašal, ko je Mirjana v Boljuncu zamenjal Mitja Volčanšek. Mitja je letos odtekel že ogromno kilometrov, tudi že več kot 200 jih je bilo v enem kosu, tako da bi lahko tudi takšno štafeto tekel od starta do cilja. A tokrat je v Edijevi družbi z užitkom pretekel 20 kilometrov in štafetno palico na cilju v Kopru izročil predsednici društva Istrski maraton dr. Marijani Sikošek. To se je zgodilo ob 21.40, po 157 pretečenih kilometrih. Šefica Istrskega maratona se je razveselila pozdravov Vasje Viteza in Bovčanov, pa tudi steklenice terana iz kleti Kosoveljevih. Intesa Sanpaolo Bank 4. Istrski maraton se lahko začne.

Zadnje tri kilometre se je tekačema pridružila Suzana Tacer, Korošica na obisku v Kopru. Zdaj ima štafeta Ljudstva tekačev že primorsko-zamejsko-koroško razsežnost ...

Med potovanjem štafetne palice so tekači večkrat omenjali, da bo treba v septembru spet na pot, da se s tekaško energijo znova napolni Bovec maraton. Čakajte, saj ne moremo kar naprej tekati gor in dol, to ne gre. Ali pa vendarle ... Počakajmo do septembra.

Četrto izvedbo istrskega maratona bo spremljala naslednja akcija Ljudstva tekačev. V Strunjanu bo Dušan Mravlje maratoncem ponudil požirek piva, tako kot na prvih treh maratonih.

 

sta-start
Tik pred startom v Bovcu.

 

sta-volarje

Bovčani in Kobaridčani na poti proti Tolminu.

 

sta-valda

Tine, Valda in Jožko premagujejo vzpon proti Trstelju.

 

sta-mitja

Pozdrav dvakratnega svetovnega prvaka v gorskem maratonu.

 

sta-koper

Na cilju v Kopru.

 

sta-podpisi

Podpisi tekačev.

 

Fotogalerija je na povezavi.

Video je na povezavi.

VJ, foto: VJ in Jadran Rusjan